Izabela Letonja: »Noben pravni akt ni imun za kritiko, ne samo Šutarjev zakon«

Zakaj ste se v študentskem združenju Lexia odločili za organizacijo okrogle mize? 

Za organizacijo okrogle mize smo se odločili, ker se nam je to zdel edini logični korak za združenje študentov prava v odziv na tako kontroverzen pravni akt, kot je Šutarjev zakon. Seveda je razprava o zakonodaji del vsakdana, še posebej na naši fakulteti; vseeno pa je redko, da je izrecno vezana na konkreten in (ob času začetka organizacije še zelo svež) tragičen dogodek, kritizirana s strani strokovnjakov z veliko različnih področij in kljub temu na koncu sprejeta v Državnem zboru v dvanajstih dneh z izrazito večinsko podporo poslancev. Take vrste dogajanje kar hitro pritegne pozornost in zato je tudi pobuda za dogodek prišla zelo naravno, malo pred sprejetjem predloga zakona v vladi. Opažali smo namreč, da se je o tem aktu dosti govorilo, a da je bila hkrati razprava zelo razpršena. Naša želja je bila zato združiti različne poglede nanj, vključno s tistim, ki ga imajo njegovi predlagatelji in podporniki, in jih predstaviti v okviru enega dogodka, ki bi zainteresiranim ponudil priložnost, da si mnenje o sprejetem zakonu oblikujejo na podlagi lastne kritične ocene več perspektiv. Upam, da nam je pri tem uspelo, predvsem ker je bila udeležba precej večja, kot smo pričakovali za pozno popoldansko uro sredi tedna. Ne preseneča dejstvo, da zanimanje za tako odmeven zakon obstaja, nas pa je razveselilo, da obstaja v tolikšnem številu.

Je kakšen vidik zakona ali javne razprave, ki vas je še posebej presenetil ali zaskrbel?

V združenju nas je najverjetneje najbolj presenetila naglica zakonodajalca pri sprejemanju zakona glede na težo materije, v katero se spušča. Seveda je razumljiva želja po tem, da je odziv države v luči nestabilne situacije viden kot hiter in učinkovit; a to, da se zakonodajo sprejema v luči protestov, v afektu, je po našem mnenju najmanj razlog za premislek.

Hkrati nas je zaskrbel tudi način, kako se razprava okoli zakona vedno bolj poskuša distancirati od dejstva, da so številne njegove odločbe neposredno namenjene temu, da najbolj vplivajo na romsko skupnost. Jasno je, da bo Šutarjev zakon veljal za vse, a skozi čas se razprava okoli njega na videz poskuša oddaljiti od tega, kaj je pravzaprav bila pobuda za njegovo sprejetje, čeprav to nosi že v samem imenu. S takšnim ravnanjem razprava izgubi velik del transparentnosti, ki je vsekakor potrebna, če želimo imeti kakršnokoli resno diskusijo o pravilnosti ali utemeljenosti zakona.

V zadnjih letih se pogosto govori o nizki participaciji mladih v javnih razpravah. Kje vidite pomen takšnih študentskih dogodkov za krepitev aktivne vloge študentov? Kako na splošno vidite vlogo študentov pri oblikovanju javnih razprav in informiranju širše javnosti?

Največji pomen študentske participacije je najverjetneje ravno v angažiranju mladih za probleme, ki imajo vpliv na vse. Čas študija je čas, ko naj bi bilo posameznikovo kritično mišljenje najbolj spodbujano in imelo prostor, da se razvija – zato je študentska aktivnost v obliki dogodkov in drugje res ključna, ne samo v luči krepitve aktivnosti študentov, ampak tudi v smislu razvijanja politične zavesti za celotno življenje. Pa naj bo to preko organizacije okroglih miz, participacij na demonstracijah ali pa v obliki splošnih diskusij znotraj študentskih krogov.

Kakšno vlogo ima po vašem mnenju Pravna fakulteta pri spodbujanju odprte in kritične razprave o aktualnih pravnih vprašanjih, ki so lahko občutljiva za javnost? 

Precejšnjo. Zdi se, da se svoje vloge tudi zaveda in da se je zavedajo tudi številni zunanji akterji, glede na to, da so velikokrat izjave profesorjev med prvimi viri za novinarje, ko želijo govoriti o kateremkoli pravnem problemu. 

Kaj bi si želeli, da študenti (in tudi drugi udeleženci) odnesejo s te okrogle mize – kot bodoči pravniki in kot aktivni državljani?

Da noben pravni akt ni imun za kritiko, ne samo Šutarjev zakon. Zakonodaja se spreminja bolj ali manj konstantno in je vedno odvisna od družbenega konteksta, a nikoli ne bi smela biti sprejeta kot stvar, ki se ‘pač zgodi’, temveč kot rezultat kolektivnega družbenega procesa, ki vpliva na vse in tako vsem podeljuje pravico, da se o njem izražajo.